Otrok, ki je bil prej družaben, lahko postane tih in vase zaprt. Otrok, ki je običajno miren, lahko postane agresiven ali se hitro razburi. Drugi znaki vključujejo težave s spanjem, izgubo zanimanja za dejavnosti, ki so mu bile prej všeč, utrujenost ali nezbranost v šoli, glavobole ali bolečine v trebuhu ali opazno spremembo prehranjevalnih navad. Pri mlajših otrocih se to lahko kaže kot ponovno močenje postelje ali sesanje palca. Ni nujno, da je že ena sama sprememba znak za zaskrbljenost, a ko se pojavi več sprememb hkrati ali ko se zdi, da je z otrokom nekaj drugače, je temu vzorcu treba posvetiti pozornost.

Otrok, ki živi v nasilnem okolju, je lahko videti nenehno napet. Hitro se prestraši ob glasnem govorjenju ali nenadnih gibih in zdi se, da se ne more sprostiti, ali pa pozorno opazuje odrasle v svoji bližini. V razredu ali športnem klubu se zdi, da se bolj osredotoča na razpoloženje ljudi v bližini kot na samo dejavnost. Fizični znaki lahko vključujejo vidno napetost v telesu, stisnjene pesti ali čeljust ali pospešeno dihanje. To presega običajno tesnobo, gre za stalno opreznost, ki jo povzroča pričakovanje, da se vsak trenutek lahko zgodi nekaj slabega.

Otrok lahko postane opazno tih, zadržan ali v zadregi, ko pride do pogovora o domu ali družinskem življenju. Izogiba se vprašanjem, hitro spremeni temo, daje nejasne odgovore ali se zdi, da ga skrbi, da bi rekel kaj nepravilnega. Nekateri otroci se izogibajo očesnemu stiku oziroma se čustveno zaprejo, ko se govori o osebnih zadevah. Drugi se lahko odzovejo na manj pričakovane načine, na primer z nervoznim smehom ali vztrajanjem, da je doma vse v redu, čeprav morda ni. Kadar se ta zadržanost pojavi nenadoma ali skupaj z drugimi znaki, lahko to pomeni, da se otrok ne počuti dovolj varno, da bi se odkrito izrazil.