Dom bi moral biti varno mesto.
Naučite se prepoznati opozorilne znake nasilja v družini preden otrok zbeži od doma.
Dom bi moral biti varno mesto. Kadar ni, nekateri otroci ne vidijo druge možnosti, kot da zbežijo od doma. Če prepoznamo znake nasilja v družini, lahko preprečimo, da bi otrok pobegnil.
Nasilje v družini je eden od glavnih razlogov, zakaj otroci v Evropi bežijo od doma oziroma izginejo. Otroci, ki so doma žrtve nasilja, zlorab, zanemarjanja ali prisilnega nadzora, morda niso zmožni sami spregovoriti. Odrasli v njihovem vsakodnevnem življenju – učitelji, trenerji, sosedje, vzgojitelji, družinski člani – pa so pogosto tisti, ki najlaže opazijo, da je nekaj narobe. Ta kampanja odraslim v otrokovem okolju ponuja pristop v treh korakih za njihovo zaščito: prepoznavanje znakov, nudenje pomoči in prijava pristojnim organom.
Če ste del otrokovega vsakodnevnega življenja, vam lahko trije koraki pomagajo zaščititi otroka: prepoznavanje znakov, nudenje pomoči in prijava pristojnim organom.
Naučite se prepoznati vedenjske znake, ki lahko nakazujejo, da je otrok žrtev nasilja v družini ali zlorabe.
Z otrokom se pogovarjajte v varnem okolju, brez obsojanja. Povejte mu, da ni sam in da je na voljo pomoč.
O svojem sumu spregovorite z nekom, ki vam lahko pomaga, bodisi znotraj vaše organizacije bodisi prek ustreznih služb v vaši državi.
Ta kampanja se osredotoča na pet opozorilnih znakov v otrokovem vedenju, ki lahko kažejo na to, da otrok živi v nevarnih družinskih razmerah. Ti znaki temeljijo na znanstvenih raziskavah in nacionalnih smernicah ter so jih pregledali psihologi in strokovnjaki iz vse Evrope. En sam znak ima lahko več vzrokov in ga je treba vedno obravnavati v okviru otrokove starosti, osebnosti in ozadja. Ko pa se pri istem otroku pojavi več znakov hkrati, je ta vzorec vreden vaše pozornosti.
Otrok, ki je bil prej družaben, lahko postane tih in vase zaprt. Otrok, ki je običajno miren, lahko postane agresiven ali se hitro razburi. Drugi znaki vključujejo težave s spanjem, izgubo zanimanja za dejavnosti, ki so mu bile prej všeč, utrujenost ali nezbranost v šoli, glavobole ali bolečine v trebuhu ali opazno spremembo prehranjevalnih navad. Pri mlajših otrocih se to lahko kaže kot ponovno močenje postelje ali sesanje palca. Ni nujno, da je že ena sama sprememba znak za zaskrbljenost, a ko se pojavi več sprememb hkrati ali ko se zdi, da je z otrokom nekaj drugače, je temu vzorcu treba posvetiti pozornost.
Fizične poškodbe so pogosto najbolj opazen znak zlorabe. Otrok ima lahko modrice ali odrgnine na nenavadnih mestih (kot so ušesa, vrat ali notranja stran stegen), poškodbe v različnih fazah celjenja, se zdrzne ob dotiku ali nosi dolga oblačila v toplem vremenu. Ko se otroka povpraša o poškodbi, se zdi nenavadno zaskrbljen, pred odgovorom pogleda odraslega ali poda razlago, ki se ne ujema povsem s poškodbo samo. Čeprav nobena posamezna poškodba ne potrjuje zlorabe, je vzorec nepojasnjenih ali neskladnih poškodb v daljšem časovnem obdobju znak, ki ga ne smemo spregledati.
Otrok, ki živi v nasilnem okolju, je lahko videti nenehno napet. Hitro se prestraši ob glasnem govorjenju ali nenadnih gibih in zdi se, da se ne more sprostiti, ali pa pozorno opazuje odrasle v svoji bližini. V razredu ali športnem klubu se zdi, da se bolj osredotoča na razpoloženje ljudi v bližini kot na samo dejavnost. Fizični znaki lahko vključujejo vidno napetost v telesu, stisnjene pesti ali čeljust ali pospešeno dihanje. To presega običajno tesnobo, gre za stalno opreznost, ki jo povzroča pričakovanje, da se vsak trenutek lahko zgodi nekaj slabega.
Otrok lahko postane vidno napet ali zaskrbljen, ko pride čas za odhod domov, ali pa poskuša odhod odložiti z nenehnimi izgovori. Ob koncu šolskega dneva se zdi zaskrbljen, poskuša ostati v bližini učitelja ali drugega zaupanja vrednega odraslega oziroma ne želi biti sam, ko pridejo ponj. To se od običajne spremembe v vedenju razlikuje po tem, da je strah jasno povezan z določenim krajem, trenutkom ali osebo.
Otrok lahko postane opazno tih, zadržan ali v zadregi, ko pride do pogovora o domu ali družinskem življenju. Izogiba se vprašanjem, hitro spremeni temo, daje nejasne odgovore ali se zdi, da ga skrbi, da bi rekel kaj nepravilnega. Nekateri otroci se izogibajo očesnemu stiku oziroma se čustveno zaprejo, ko se govori o osebnih zadevah. Drugi se lahko odzovejo na manj pričakovane načine, na primer z nervoznim smehom ali vztrajanjem, da je doma vse v redu, čeprav morda ni. Kadar se ta zadržanost pojavi nenadoma ali skupaj z drugimi znaki, lahko to pomeni, da se otrok ne počuti dovolj varno, da bi se odkrito izrazil.
En sam znak še ne pomeni nujno, da je otrok žrtev nasilja, toda če se pojavi več znakov hkrati ali če vas nekaj v zvezi z otrokom neprestano skrbi, zaupajte svojemu instinktu. Če ponudite pomoč, boste s tem otroka lahko zaščitili, še preden se situacija zaostri in preden se mu zdi, da je beg edini izhod.
Otroci, ki živijo v nasilnem domačem okolju, redko spregovorijo sami od sebe. Morda ne najdejo pravih besed, morda jim je bilo naročeno, naj molčijo, ali pa čutijo, da morajo zaščititi starša. Včasih otrok potrebuje koga drugega, da naredi prvi korak.
Kliknite tukaj za nekaj nasvetov in navodil.
Izberite miren trenutek, ko ste z otrokom sami. Pogovor naj bo preprost in odprt. Vaša vloga ni preiskovati, ampak ustvariti varno okolje, v katerem se vam bo otrok lahko zaupal.
Izogibajte se provokativnim vprašanjem. Raje recite na primer:
»Opazil/a sem, da si zadnje čase zaskrbljen/a. Če bi se rad/a pogovoril/a, sem ti na voljo.«
»Ni mi treba ničesar povedati, če pa te kaj muči, ti rad/a pomagam.«
Če se otrok odpre, ga poslušajte. Pustite, da pove s svojimi besedami. Ostanite mirni, tudi če je to, kar govori, težko poslušati. Ne obljubite mu, da boste zadržali zase, kar vam bo povedal, ampak mu pojasnite, da boste morda morali vključiti nekoga, ki mu lahko pomaga, vendar boste to storili zaradi njegove varnosti.
Če se otrok ne odpre, ni nič narobe. Ne silite ga, ampak mu dajte vedeti, da so mu vaša vrata vedno odprta. Nekateri otroci potrebujejo več časa ali več priložnosti, preden se počutijo dovolj varne, da lahko spregovorijo. Do takrat pa ostanite pozorni. Če niste prepričani, ali je vaša zaskrbljenost upravičena, se posvetujte s sodelavcem ali osebo, ki ji zaupate. Morda je še kdo drug kaj opazil.
Obvestite nekoga, ki vam lahko pomaga. Če poklicno delate z otroki, je to lahko odgovorna oseba za zaščito otrok, svetovalni delavec v šoli ali koordinator za dobro počutje zaposlenih v vaši organizaciji. Če ste družinski član, sosed ali kdo drug, ki je zaskrbljen za otroka, se obrnite na ustrezne službe v vaši državi.
Če izrazite svojo zaskrbljenosti, s tem nikogar ne obtožite, ampak zagotovite, da za otrokovo stisko izve nekdo, ki ima znanje in izkušnje, da mu lahko pomaga.
Opozorilni znaki in navodila, predstavljeni v tej kampanji, so bili oblikovani na podlagi znanstvenih raziskav in nacionalnih smernic ter so jih pregledali strokovnjaki za otroško psihologijo, pediatrijo, forenzično psihologijo in primere pogrešanih oseb iz vse Evrope. Za dragocen prispevek in povratne informacije se jim zahvaljujemo.
Maria João M. Cosme
Clinical Psychologist at Instituto de Apoio à Criança, Portugal
Meltini Fragkioudaki
Psychologist & Project Officer at the Greek Safer Internet Center, FORTH, Greece
Prof. Fiona Gabbert
Professor of Applied Psychology & Director of the Forensic Psychology Unit, Goldsmiths, University of London, United Kingdom
Isabella Partridge
Policy and Public Affairs Officer at The Children’s Society, United Kingdom
Carlo Schippers
Former Missing Persons Expert at the Dutch National Police, Netherlands
Dr. Joana Topa
Assistant Professor & Researcher in Social Psychology, University of Maia / University of Porto, Portugal
Dr. Arine Vlieger
Pediatrician, St Antonius Hospital, Netherlands
Viri:
Opozorilo glede slik
Vse slike oseb in situacij, objavljene na tej spletni strani, so ustvarjene z umetno inteligenco (AI). Vsaka podobnost z resničnimi osebami, živimi ali pokojnimi, ali z dejanskimi otroki in konkretnimi dogodki je povsem naključna in nenamerna. Te slike so uporabljene izključno za ponazoritvene in izobraževalne namene, za pomoč pri prepoznavanju vedenjskih vzorcev in podporo pobudam za varnost otrok.
AMBER Alert Europe, Evropski center za pogrešane otroke, je vseevropska fundacija, ki združuje 85 organizacij iz 29 držav v prizadevanjih za to, da v Evropi ne bi bilo pogrešanih otrok. Povezujemo organe pregona in pravosodne organe, ministrstva za notranje zadeve, organizacije civilne družbe, univerze in policijske akademije, da bi preprečili izginotje otrok, izboljšali iskanje pogrešanih otrok ter obravnavali temeljne vzroke s pomočjo z dokazi podprtih raziskav in najboljših praks.